KRATKA ZGODOVINA ZVONIKA NA KOROŠKI BELI


Do prve svetovne vojne so bili v zvoniku na Koroški Beli še bronasti zvonovi. Med prvo svetovno vojno so jih avstrijski vojaki sneli in jih odpeljali za pretopitev v topove. Veliki zvon je bil snet 7. novembra 1916, srednji pa leta 1917. Zanju so dobili 3676 in 2200 kron odškodnine. Mali zvon je še ostal, vendar pa je bil zaradi ognja tako poškodovan, da ga niso mogli uporabiti.(2. junija 1875 je strela udarila v cerkev, ubila takratnega župnika Josipa Plemlja, znanega botanika; pogorela pa sta tudi zvonik in streha). Ti zvonovi so bili bronasti, z glasovi  D-FIS-A. Pripeljali so jih leta 1802 iz livarne Janeza Jakoba Samassa v Ljubljani.


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

14. avgusta 1917 so italijanska letala bombandirala vas, ki je v celoti pogorela, s cerkvijo vred. Spet je bilo potrebno desetletje, da sta bila obnovljena zvonik in streha. V marcu 1920 so bili nabavljeni trije železni zvonovi, težki 1300, 600 in 400 kg, ki so jih vlili v Železarni Jesenice pod vodstvom livarskega mojstra Franca Torkarja st. Leta 1947 je bilo v zvoniku dotrajano smrekovo ogrodje za zvonove nadomeščeno s hrastovim. Zvonovi so dobili nove jarme in tečaje, betice (bat, s katerim se udarja po zvonovih) pa so bile na novo kaljene. Delo je potekalo pod vodstvom urarskega mojstra Jurija Oblaka iz Lučin nad Škofjo Loko. Hraste so darovali in spravili v zvonik župljani pod vodstvom Jerneja Koniča s Koroške Bele. Železni zvonovi so naznanjali vesele in žalostne dogodke faranom do 13. novembra 1986, ko so jih sneli. Veliki zvon so odpeljali v Dragatuš, malega pa v Lesce.

 

 

 


16. novembra 1986 je g. nadškof dr. Alojzij Šuštar blagoslovil in posvetil nove bronaste zvonove, ki so jih vlili v Žalcu. Prvi zvon ima glas D in tehta 1200 kg, posvečen je sv. Ingenuinu in Albuinu in ima napis "Treska in hudega vremena varuj nas, o Gospod". Drugi zvon z glasom F, ki tehta 716 kg ima napis "Marija kraljica miru, prosi za nas". Tretji zvon ima glas G ter tehta 520 kg, na njem pa je zapisana prošnja: "Sv. Jožef, varuh družin, prosi za nas". Četrti, najmanjši zvon, ima glas B, tehta 326 kg in ima napis: "Sv. Barbara, priprošnica za srečno zadnjo uro, prosi za nas". Melodija zvonov je vzeta iz opere Parsifal. Zvonovi so iz zlitine PCuZn10Si. Nove zvonove, ki so bili posvečeni na nedeljo, je pripeljal na Koroško Belo šofer Janko že v četrtek. Sprejeli in okrasili so jih na Potokih, ki so vrata v župnijo. Do nedelje si je zvonove, ki so viseli pred glavnim vhodom v cerkev, ogledalo veliko ljudi. Po posvetitvi, v nedeljo 16. novembra 1986, so zvonove potegnili v zvonik in ob dvanajsti uri začeli z njimi pritrkavati.

PRITRKOVANJE NA KOROŠKI BELI




Prvi resni začetki pritrkavanja na Koroški Beli segajo v leto 1982. Prvi, ki so pritrkavali še na tri železne zvonove, so bili: Dušan Klinar, Peter Razinger, Zdravko Klinar, Janez Zupančič in Jože Remar. Pred tem časom pa so zvonili mežnarji.
Velik dan za pritrkovalce na Koroški Beli je bil 16. november 1986, ko so trije železni zvonovi umaknili štirim novim bronastim zvonovom, ki imajo veliko lepši glas.
Po letu 1986 so se pritrkovalcem pridružili še : Klemen Razingar, Marko Zupančič, Matjaž Strgar, Miha Zupančič, Blaž Zupančič, Mihael Šmid in v lanskem letu še Anže Mužan. Od prvih pritrkovalcev sta aktivna še Dušan Klinar in Peter Razinger, dva sta pokojna, eden pa je s pritrkavanjem prenehal.
V zadnjih letih pa so se pritrkovalcem pridružila tudi štiri dekleta: Veronika Zupančič, Monika Klinar, Alenka Klinar in Petra Klinar.
Fantje se že deset let udeležujejo pritrkovalskih srečanj, ki so vsako leto v drugi župniji, dekleta pa so se letnega srečanja pritrkovalcev  prvič udeležile v lanskem letu.
6. septembra 1998 pa nam je pritrkovalski krožek slovenskih bogoslovcev zaupal organizacijo vseslovenskega srečanja, na katerega so bili povabljeni predstavniki pritrkovalcev iz cele Slovenije.
Tudi v tem letu se bomo udeležili srečanja pritrkovalcev, ki bo 21. maja v župniji Lom pod Storžičem.

V zvoniku pritrkavamo za vse pomembne cerkvene praznike: božič, velika noč, zapovedani prazniki, birme, nove maše, cerkvene poroke ... Včasih pa smo kot gostje povabljeni tudi v druge župnije.


Zbrala in zapisala: Marko Zupančič in Branko Čušin st.