MISIJONAR JANEZ MESEC

 

 

DAR ZA MISIJONE

Za pomoč ljudem na Madagaskarju lahko svoj dar nakažete na:

Misijonsko središče Slovenije,

Kristanova1, 1000 Ljubljana

poslovni račun pri NLB: 02014-0051368933 sklic: 00 795060

Reiffeisen Krekova banka: 24200-9004370443 sklic: 00 795 060

 

 

Za informacije pokličite ali pišite:

Misijonsko središče Slovenije: 01/300-59-50 med 7 in 14 uro.

e-mail: missio@rkc.si

 

 

 

PISMO PRIJATELJEM OB OBISKU V DOMOVINI


Dragi prijatelji!


Spet sem prišel na dopust v domovino iz daljnega Madagaskarja, tokrat že po dveh letih. Tudi v misijonih nekatere stvari napredujejo: prvi slovenski misijonarji, ki so prišli na Madagaskar tam v 60- ih letih so prihajali na dopust vsakih 6 let in to za 6 mesecev. Potovanje z ladjo je trajalo skoraj mesec dni, zdaj pa z letalom pridemo v enem dnevu, najdejo se tudi že cenejše variante, in tako lahko prihajamo že po dveh letih na dopust ki traja 2 meseca.  Zadnji dve leti od preteklega dopusta sta bili zelo naporni. Še ko sem bil na dopustu nas je v februarju doletela povodenj, ki je uničila pravkar posajen riž. Ravno so drugič posadili, pa je prišla druga poplava prav za Veliko noč 2005. Ravno da sem se v Velikem tednu (ko sem se vračal z dopusta) še uspel prebiti domov v Matango: nekje je odneslo kos ceste, potem smo se pogreznili v globoko blato, nazadnje smo z velikimi napori vendarle prišli na cilj. Tista Velika noč nam bo ostala v spominu: duhovnik ki mi je prišel pomagat je prišel (en dan za menoj) 30 km peš in brodil vodo celo  do vratu, nahrbtnik  pa je držal nad glavo. Ljudi je bilo malo, obredi so bili kar sredi popoldneva da so vsaj najpogumnejši lahko priveslali z malimi čolni.


Ko so po Veliki noči vode odtekle, se je pokazalo razdejanje, letina riža je bila uničena. Žetve, ki bi morala biti junija, ni bilo. Misijonsko središče Slovenije nam je takoj prišlo na pomoč, in ko se je v septembru začela lakota smo ze imeli sredstva in smo šli v akcijo. Predvsem smo dajali ljudem delo (tudi po več sto na dan) in jim dali za placilo riž. Podhranjene otroke pa smo sprejeli na misijon in jim dajali hrano in zdravila pod nadzorstvom dr. Petre Pohar. Dva meseca smo bili sami, šele konec novembra so začeli prihajati predstavniki oblasti in organizacije kot Unicef, WFP, CRS, ASOS, Deutsche Welthungerhilfe... leto 2005 bo zapisano kot najtezje kar pomnijo Matangčani, v srcih pa jim bo ostala hvaležnost za pomoč, ki je prišla iz vsega sveta najprej pa iz Slovenije.


Naslednje leto 2006 je pokazalo prijaznejši obraz. Riž je kar lepo obrodil, pa tudi klinčki, maniok in ostalo. Naša škofija Farafangana po smrti škofa Charlesa Remi Rakotonirina dobila novega škofa Benjamina Marca Ramarosona. Oktobra smo doživeli prvi uradni obisk našega novega škofa v Matangi. Sprejem na začetku vasi je bil kot se spodobi za Ray-aman-dReny-ja (db. prevod: oče in mati - to besedo pogosto uporabljajo za vaške starešine, škof pa je starešina - oče in mati vseh kristjanov v škofiji). Ko je izstopil iz avta se je oglasila pesem, iz zvonika so zadoneli zvonovi, nekdo je škofu obesil okoli vratu venec iz cvetja, vsi pa so mu ob petju in plesu hiteli poljubljati škofovski prstan. Množica ki je postajala spotoma vedno večja se je ob dviganju cestnega prahu pomikala do farne cerkve, kjer je bila molitev, pesem in pozdravni nagovori. Ob srečanju z birmanci in župnijskim svetom se je pokazalo da bo nova metla kar temeljito pometala, vendar pa so bili farani veseli  zagnanosti novega škofa. Imeli smo potem v treh dneh kar tri slovesnosti: najprej v soboto 21.10. birma (66 birmancev)in poroka v farni cerkvi, potem v nedeljo blagoslov nove cerkve Ambohimpihaonana ki je posvečena na čast Sveti Trojici. Te cerkve smo še posebej veseli ker združuje kristjane treh različnih plemen, ki so tako pokazali da smo v Kristusovi Cerkvi kljub različnosti vsi eno. Še isti dan popoldne smo škofa naložili na čoln in ga odpeljali na otok Nosy Be, sredi velikega jezera Masianaka, kjer se je pred 70 leti zgodil prvi krst na področju misijona Matanga. Prebivalci otoka so ga pričakali na obrežju ob petju in ploskanju. Blagoslovil je novozgrajeno cerkev sv. Jožefa in s tem tudi napore kristjanov ki so dobro leto dovažali gradbeni  material preko večkrat razburkanega jezera na otok. Celo protestantje so pomagali in pripeljali nekaj čolnov peska. Ob gradnji zidane cerkve smo tako gradili tudi živo Cerkev in veseli smo da je nova cerkvica  sedaj vsako nedeljo lepo polna. Škofa smo kar zmatrali, a je bil kar zadovoljen saj je v škofijsko glasilo napisal, da so bili trije dnevi premalo za številna srečanja ki sta jih pripravila misijonarja Janez in Izidor.


Eden od dragocenih sadov škofovega obiska pa je bila odločitev za šolo. Vemo da je za napredek tako na duhovnem kot na ostalih področjih bistvenega pomena dobra šola. Novi škof nas je že nekaj časa spodbujal naj ustanovimo zasebno misijonsko šolo in tokrat je odločitev padla. In kako zanimivo: čez nekaj časa dobimo sporočilo iz Slovenije od našega laiškega misijonarja Matija da je Misijonsko središče Slovnije pripravljeno pomagati na šolskem področju, naj sporočimo svoje želje. In tako je prišlo do velike akcije za novo šolo v Matangi. Osebno pri tej gradnji ne bom več veliko sodeloval, ker bom z julijem prestavljen na drugo, večjo sosednjo župnijo Vangaindrano. Bogu hvala za vse, hvala pa tudi vam dragi prijatelji za vse molitve in darove za misijone.

 

Janez Mesec

 

 

 

BOŽIČNO PISMO


Pismo je poslal Janez Mesec glavnemu uredniku Misijonskih obzorij v mesecu decembru 2005. Pismo je bilo tudi delno objavljeno v februarski številki, mi pa ga sedaj objavljamo v celoti.

 

Spoštovani g. Drago Ocvirk

 

Kot ste že ugotovili se vedno manj oglašam v Misijonska Obzorja s kakšnimi novicami iz našega misijona ali kot rečemo misijonarji »sem vedno manj pismen«. Razlogov je več, eden izmed običajnih razlogov je ta da po več letih misijonskega dela ni nič več novega (kar je za nase malgaše bistvena kvaliteta), drugo je to, da imamo veliko obiskov iz Slovenije, in se o Matangi kar precej piše, tretji pa da je časa vedno manj. Ko se zvečer malo umiri, povečerjamo, poklepetamo in ko bi bil morda čas za pisanje padem v posteljo in ob pol petih zjutraj spet v nov dan. Tokrat pa sem sedel za Matijev računalnik ob 1h popoldne ko imam v sobi 38 stopinj celzija. K pisanju me je namreč spodbudilo vaš odgovor na Matijevo pismo.

Letos je za nas v Matangi leto izrednega stanja. Takšne stiske in lakote namreč, kakršna je letos ni bilo se nikdar nikoli. Od septembra naprej imamo na našem župnijskem dvorišču na stotine ljudi, večkrat tudi tisoč in več.

Da bo letos hudo smo se zaceli zavedati že v mesecu aprilu in maju ko se je pokazalo razdejanje po poplavah v februarju in marcu. Tako je prišlo do akcije Drobiž za riž na radiu Ognjišče, in zahvaljujoč temu denarju smo lahko takoj stopili v akcijo. Takoj smo zaceli dajati ljudem delo. Okrog 200 ljudi vsak dan, in to vsak dan drugi. Zgodilo se je da je delalo na cesti – nosilo kamenje 700 ljudi, enkrat pa celo preko tisoč v enem dnevu. Riž smo delili tja do osmih zvečer. Riža ni bilo veliko, za preživetje spet za kak dan, a slo je med veliko ljudi in veselje je bilo veliko.

Kljub velikim naporom in prizadevanjem pa smo videli da sami ne bomo zmogli: na področju našega misijona so štiri občine skupaj preko 80.000 ljudi. Prosil sem na malgaško Karitas, FID Fonds d'intervention de developement ki pomaga pri gradnji cest, velikokrat čakal pred vrati sefa regije, slednjič sem prišel do predstavnika nemške Welthungerhilfe ki ga je moje pripovedovanje pretreslo da je takoj telefoniral sefu PAM (program allimentaire mondiale ) na Madagaskarju. Ko sem tudi sam lahko govoril s tistim Urugvajcem, sem imel nekaj upanja da se bo vendarle nekaj premaknilo. Od nemca Klausa šefa omenjene organizacije pa sem dobil en sod olja in pet žakljev riža, za podhranjene otroke z navodilom kako naj jih hranimo. Tako smo odprli vrata misijona malim okostnjačkom z mamicami. Kakih 20 – 30 smo sprejeli pod streho tudi čez noč, drugih 50 je prihajalo kuhat in jest preko dneva. Večina so preživeli predvsem po zaslugi našega Matija in dr. Petre Pohar, ki sta jim bila kot oče in mati. Ko so bili že malo boljši so zaceli prihajati predstavniki oblasti, kolone avtomobilov ministri, odposlanci predsednika, Unicefa itd itd. iz dneva v dan. Končno je prišel tudi obljubljeni riž od Pama in vlade: 7 ton. Po dveh mesecih borbe na življenje in smrt je prišla pomoč, pa tudi televizija itd. Potem sta se Unicef in Catholic Relief Service na ministrstvu spopadla kdo bo pokrival in prevzel občino Matanga, zmagala je slednja torej ameriška katoliška Karitas ker ima več denarja in zaceli so se valiti kamioni riža proti Matangi. Zahvaljujoč seveda cesti ki smo jo v dveh mesecih dodobra popravili da je zmogla taksne tovore.  Matija, Izidor, Petra in jaz smo računali da se bomo končno lahko malo odpočili, a kmalu smo spoznali da veliko dobrodelne organizacije ne zmorejo vsega. Ko delijo na veliko, spregledajo marsikoga ki bi potreboval, kdor pa je bolj siven in komolčar pa dobi več. Ker so tujci ne vidijo potreb tako kot jih vidimo mi. Kljub velikim dobrodelnim organizacijam, katerih gre seveda vsa zahvala, pa bo večina dela se vedno na plečih misijona. Nas ljudje poznajo se nas ne bojijo, k nam bodo prišli ko bo najhujša stiska, ko bo nekdo nemočen umiral doma, bo prišel katehist in nas poklical. Pomoč bomo torej se potrebovali. 

Danes 23. decembra je po dobrih treh mesecih spet en miren dan na našem dvorišču. Na obisku je bilo morda le kakih 50 ljudi, obhajat in spovedat sem sel bolne in ostarele na vasi. Jutri se začne Božično praznovanje in verjamem da bo veselo v naših cerkvah. Že nekaj časa me preseneča da stiska ni izpraznila naših cerkva: ljudje vendarle upajo in verujejo da Bog ni pozabil na svoje otroke in da je z nami in bo z nami. Rešitev bo prišla.

Stiska bo seveda se dolga, riž sedaj šele sejejo, sledi naporna priprava riževih polj, sajenje, žetev pa šele v juniju. V veliko tolažbo nam je vaša obljuba da nam boste se pomagali. Sobotna iskrica je že znana tudi med nami in vemo da bodo ljudje spet velikodušni. V imenu naših ljudi starih in mladih predvsem pa otrok (med njimi jih je tudi nekaj ki lakote niso preživeli in so že med angelčki) izrekam zahvalo vam g. Drago, pa misijonskemu središču in vsem darovalcem za kar ste in se boste darovali za misijone. Naj nas Božična skrivnost poveze v eno družino.

                       

Vesel Božič in vse dobro v novem letu zeli Janez Mesec  iz Matange na Madagaskarju