KRATEK PRIKAZ ZGODOVINE CERKVE NA KOROŠKI BELI


Predhodnica današnje župnijske cerkve je bila zidana v gotskem slogu in prav tako posvečena sv. Ingenuinu in sv. Albuinu. Posvetitev je bila 26. aprila 1361, že naslednjega leta pa ji je urbinski škof in papežev generalni vikar Janez ob posvetitvi Ahacevega oltarja dodelil odpustke.

 

Zaradi oskrunitve cerkve (Turki) je Ahacev oltar 2. oktobra 1486 ponovno posvetil ljubljanski škof Žiga pl. Lambergar. Čez sto let, prav v letu izida Dalmatinove Biblie, pa so cerkev večkrat oskrunili in poškodovali luteranski »mučenci«. To je bila ločina, ki je ovirala bogoslužje, uganjala v cerkvi razne nespodobnosti in norčije, tako da je bilo župniku z Jesenic onemogočeno opravljanje bogoslužja. Prav v naši cerkvi so imeli procesije, ki so na poganski način skrunile svetišče. Te ljudi so kasneje pregnali.

 


Cerkvena stavba je po 400 letih dotrajala in postala tudi premajhna, zato so se leta 1752 odločili, da zgradijo novo – sedanjo zgradbo. Po mnenju strokovnjakov je načrt zanjo napravil stavbenik Matija Perski (podroben opis vsega dela omenjenega stavbenika je v knjigi dr. Naceta Šumija »Ljubljanska baročna arhitektura«, izdala SM, leta 1961).

 

Tako so začeli zbirati denar, posojila so najeli pri cerkvah na Blejski Dobravi, Rečici pri Bledu, Kupljeniku pod Babjim zobom in seveda z darovi od ljudi. Nekaj je prispevala takratna farna cerkev na Jesenicah, fužinarski obrati na Javorniku pa zaradi lastnih težav niso prispevali denarja.

 


Stara cerkev je bila porušena leta 1754 in ta letnica je še sedaj na portalu glavnega vhoda v sedanjo cerkev. Tako so novo stavbo gradili sedem let in je bila že toliko opremljena, da so predvideli posvetitev za dan sv. apostolov Petra in Pavla 1761. leta, vendar je vsa vas in cerkev dva dni prej - to je 27. junija 1761 - pogorela. Naveden je podatek, da je pogorelo 60 hiš. Predstavljajmo si, v kakšnih težavah so bili; požgani domovi, požgana cerkev, dolgovi… Tako je bilo treba začeti znova ter obnoviti domove in cerkev, ki je bila potem posvečena šele čez deset let, in sicer jo je 3. septembra 1771 posvetil ljubljanski škof Karel grof Herberstein.

 


Vendar je čez osemnajst let prišla nova nesreča. Zaradi velike povodnji se je utrgal hrib Čikla in material je zasul 47 poslopij ob potoku Bela. V ustnem izročilu to imenujemo »posipanje«, saj je večina hiš ostala zasuta pod skalami in peskom pet metrov globoko.

 

To je seveda vplivalo tudi na nadaljnjo opremljanje cerkve, saj v takem položaju ni bilo mogoče misliti na posebne umetniške izdelke. Od vse opreme stare cerkve je bil v novo postavljen samo baročni oltar sv. Ahaca. Zaradi opisanih razmer je bil tudi glavni oltar skromnejši. Po zapiskih v kroniki je bil to skromen lesen baročni oltar, na njem sta bila v niši lesena kipa zavetnikov sv. Ingenuina in sv. Albuina, nad oltarjem na steni pa oljna slika zavetnikov z motivom Blejskega jezera.

 

 


Stranski oltar roženvenske Matere božje je delo Ignacija Arerja iz leta 1776, popravljen verjetno 1867. Strop je delo neznanega avtorja in je bil presno poslikan leta 1828, a ga je že leta1858 moral slikar Matevž Goričnik popravljati. Križev pot je bilo delo Goetzla iz Kranja in je imelo 16 postaj. Orgle so bile izdelane v Kropi pri izdelovalcu Ignacu Zupanu, a so bile tudi zaradi slabše kvalitete leta 1893 nadomeščene z Gorščičevimi, ki so v cerkvi še danes.

 

Ob vsem trudu, da bi cerkev kolikor toliko spodobno opremili, pa je prišla nova nesreča. Drugega junija 1875 je vanjo udarila strela, ubila župnika Valentina Plemlja, ki je bil ravno tedaj v cerkvi, zgorel pa je tudi cerkveni stolp in streha cerkve. Potem so bili tri leta brez duhovnika in z velikimi težavami so v naslednjih letih zgradili nov stolp in prekrili streho. Potem so znova začeli popravljati in izboljševati notranjost, ki je bila zaradi požarov prizadeta. Tako so leta 1903 kupili novo - sedanjo oltarno sliko, ki je delo slikarja Kaestnerja s Tirolske, leta 1906 so nadomestili star lesen in poškodovan glavni oltar z novim marmornim (delo A. Rovška iz Ljubljane). Izdelane so bile marmorne obhajilne mize, ki jih prej ni bilo. Pa vendar niso imeli sreče, da bi z delom nadaljevali. Začela se je prva svetovna vojna. Zato so leta 1916 avstrijski vojaki sneli zvonove in jih odpeljali; čez leto dni pa je vas prizadela še večja nesreča, saj so 14. avgusta 1917 italijanska letala bombardirala vas, jo popolnoma porušila in požgala - s cerkvijo vred.

 


Porušena in požgana vas, vojne razmere, revščina in vse druge težave povojnega časa so spet zavrle delo. Tako je bilo potrebnih šest let, da so mogli obnoviti stolp, v naslednjih letih streho, medtem časom je bilo vse pokrito samo začasno in ostale poškodbe so morale počakati še 50 let, da so jih počasi odpravili, nekaj jih je še sedaj nepopravljenih.

 

Zaradi vseh teh katastrof je vseskozi najbolj trpela notranjost cerkve, ker je bilo vse drugo nujnejše. Do sedaj sta bila stolp in streho narejena že štirikrat, poleg tega pa so vaščani morali kar trikrat obnoviti tudi vas.

 

Sedanji zvonovi so bili blagoslovljeni 16.11.1986, pročelje cerkve pa je bilo obnovljeno leta 1990.

Peta posvetitev Ahacovega oltarja pa je bila 8. februarja 1998.

 

Zapis pripravil Branko Čušin

ZAKAJ STA ZAVETNlKA NAŠE CERKVE SV. INGENUIN IN SV. ALBUIN?


Kakor pravi latinski pregovor "Nihil sine causa" (nič brez vzroka), tako moramo tudi mi pri tem vprašanju iskati vzrok. Za nas je pomembnejši sv. Albuin, ki je bil iz rodu Aribonov, koroških mejnih grofov v 10. stoletju. Točnega datuma rojstva ne vemo, a predvideva se, da je bil rojen med leti 935 do 945 na gradu "Stari kamen" (Altstein), ki je znan pod slovenskim imenom "Gradišnik" in leži jugozahodno od današnje cerkve sv. Lovrenca na Kamnu v Podjuni, med domačini imenovan "Stari grad".

Njegova mati je bila blažena Hildegarda, oče pa je bil mejni grof in kasnejši menih, spokornik Pavel. Relikvije matere, bl. Hildegarde, so na stranskem oltarju v cerkvi sv. Lovrenca na Kamnu; oče Pavel pa je pokopan v sosednjih Mohličah. Albuin je imel dva brata, Hartviga in Ariba, ter dve sestri, Gepo in Wezelo.

Ta rodovina je bila v tistem času zelo vplivna in je imela škofe na škofijskih sedežih v Salzburgu in Passau in tako se je Albuin šolal in pripravljal na duhovniški poklic v semenišču v Briksnu na Tirolskem.

Tu je po svojih sposobnostih in zvezah postal tudi škof škoflje Saeben-Briksen leta 975. Kot škof škofije Saeben-Briksen se prvič pojavi v dokumentih 8. septembra 977, ko mu je nemški cesar Oton II. podaril dvor (Hof) Ribnico ob Vrbskem jezeru. Zgodovinski zapisi ga imenujejo kot zelo podjetnega moža, ki je dobil v dar mnogo posestev od cesarja na Bavarskem, Koroškem in Kranjskem. Že ta darovnica dvora Ribnica kaže na neko zaokroževanje ali širjenje svoje rodovinske posesti na Koroškem in tudi tostran Karavank (pravilneje preko Svečice, Belščice in Stola).

Pozneje mu je nemški cesar Henrik II. (dne 10. aprila 1004) kot svojemu "ljubljenemu" škofu (tako je zapisano) podaril še svoje posestvo Bled. Treba je vedeti, da je bilo posestvo Bled osebna last cesarja Henrika II., še preden je postal cesar (vladal od 1. 1002 do 1. 1024). Pred tem je bil koroški mejni grof in bavarski vojvoda.

Zanimivo je tudi dejstvo, da v tej darovnici piše, da mu podarja posestvo Bled, po pravu njegovo posestvo. Še bolj zanimivo pa je dejstvo, da tisto posestvo, ki je bilo v okviru nekdanje oziroma še sedanje belske fare, sploh ni bilo imenovano v nobeni darovnici. To bi lahko imeli za dokaz, da je že bilo v posesti škofa Albuina. To posestvo naj bi segalo od zahodne meje Mežaklja - Stara Ukova - Jelen Kamen - Kočna po planini Svečici - Belščici -Stolu - navzdol na Završnico do sotočja Radovne in Save in po Savi navzgor do Stare Ukove. Zanimiv je tudi podatek iz blejskega urbarja iz leta 1306, da so prav podložniki iz Koroške Bele imeli dolžnost skrbeti za škofa in njegovo spremstvo, kadar je le-ta bival na Bledu. To so bile dolžnosti kosezov - svobodnjakov.

Obstajajo še druge do zdaj nedokazane teze o bivanju Albuina na tem posestvu, celo to, da sta bila s cesarjem Otonom II. leta 979 skupaj na blejskem otoku. Še več drugih podrobnosti ta zapis ne more zajeti, vendar bi lahko menili, da je bil sv. Albuin pri nas doma.

Tudi pridevnik Koroška Bela bi lahko razlagali z lastništvom koroškega mejnega grofa in njegove rodovine. Na drugi strani imamo pa Bohinjsko Belo.

Albuin je bil briksenški škof od leta 975 pa do smrti, 5. februarja leta 1006, zato se tudi njegov spomin obhaja na ta dan. Škof Albuin je moral biti sposoben cerkveni voditelj, utemeljitelj škofije Briksen in tudi goreč oznanjevalec evangelija, da ga je ljudstvo že takoj po smrti imelo za svetnika. Že v 11. stoletju je bil razglašen za svetnika in je vpisan v Martyrologium Romanum.

Pomembno je, da je leta 990 prenesel sedež škofije s Saebna v Briksen skupno z relikvijami sv. Ingenuina, prvega škofa škofije Saeben-Briksen. Prav zaradi tega dejanja so ju začeli skupno častiti. Sv. Ingenuin je bil kot prvi škof škofije Saeben najprej nasprotnik papežu Gregoriju Velikemu, nato pa njegov zvesti sodelavec. Umrl je okoli leta 600.

Na Tirolskem je njima posvečenih več cerkva, vendar je naša cerkev na Koroški Beli edina izven Tirolske. Njima je posvečena tudi kapela na blejskem gradu, kar je razumljivo.

Briksenski škof, blaženi Hartmann (1140 -1164), je relikvije sv. Albuina in sv. Ingenuina leta 1141 prenesel na glavni oltar briksenske stolnice. Od takrat naprej se njun spomin obhaja skupno na dan 5. februarja, na Koroškem, to je na Kamnu v Podjuni, pa tudi na mamo Lihardo (Hildegardo). Sedaj počivajo njune relikvije na stranskem oltarju v stolnici v Briksnu, kamor smo že večkrat poromali.

Ne vemo, kdaj so pri nas začeli častiti ta dva svetnika na oltarju, zanesljivo pa je bila prednica današnje cerkve leta .1361 že posvečena njima. Od začetka svetniškega češčenja od konca 11. stoletja do leta 1361 je na Koroški Beli zanesljivo morala biti cerkev - ali je bila posvečena njima, tega ne vemo. V ustnem izročilu je ostala le sled, da je bila na prostoru nad Joštanom (sedaj Potoška pot) cerkvica sv. Jurija. Zanimivo je tudi, da je v t.i. franciscejskem katastru iz leta 1825 to področje od Joštana do Krniče na široko zaznamovano z ledinskim imenom "PODTEDEUNKAM", kar bi lahko pomenilo nekako "pod cerkvijo". Te Deum ... tebe Boga ... hvalimo. Tega imena se danes nihče ne spominja.

 

(Zbral in zapisal B. Čušin st.)